Velikokrat slišimo, da je vstop otroka v vrtec velik dogodek, na katerega se velja dobro pripraviti.
Kako pa to vidijo in čutijo otroci?
Znajdejo se v prostoru, ki ga ne poznajo, med odraslimi in otroki, ki jih vidijo prvič. Zato imamo postopno uvajanje, saj s pomočjo le- tega otroci počasi spoznajo prostore v vrtcu in odrasle, ki so tam. Na začetku opazujejo svet okoli sebe iz varnega zavetja starša in to mu moramo omogočiti. Škoda je takrat pričakovati, da se bo otrok takoj vključil v igro, med vrstnike ter vzpostavil kontakt z odraslimi v skupini. Potrebuje čas, da si zgradi občutek varnosti in s tem v njem vzklije želja po raziskovanju prostora. Počasi se začne oddaljevati od starša in raziskovati igrače, opremo, vseeno pa še velikokrat pogleda ali je starš tam, s tem se zave, da je varen in lahko nadaljuje raziskovanje. Začne spoznavati strokovne delavce in zaznava, da se otroci obračajo na njih, pri njih najdejo zavetje, so videni ter dobijo pomoč, če jo potrebujejo. S tem pridobiva nove informacije o svoji varnosti. Opazuje, kako se njihov starš pogovarja z vzgojiteljico, opazuje, kolikšna mera zaupanja se zaznava v tej komunikaciji in odnosih. Več kot tega zazna, bolj ga to pomirja. Nato pa počasi nastopi naslednji korak; starš ga tam nekaj časa pusti samega. Pomembno je, da otrok to ve, da se mu pove, kako dolgo bo tam in kdaj pride starš po njega. Ti dogovori močno vplivajo na zaupanje otroka. S tem, ko otroku odkrito povemo, mu zagotavljamo občutek varnosti. Otrok ve, kaj se bo v naslednjem trenutku zgodilo in to ga pomirja. Če pa mu samo enkrat ne povemo po resnici, zgubi zaupanje in s tem tudi občutek varnosti. Vedno se bo spraševal, kaj sledi, ker ne bo prepričan, kdaj ga spet doleti neresnica. Lahko, da mu bo na začetku težko sprejeti, ko mu bosta očka in mamica rekla, da prideta čez eno ali dve uri, vendar bo vedel, da bosta takrat prišla. Najtežje je, če ne vemo, kaj sledi, kar velja tudi za nas odrasle.
Sedaj, ko je ostal sam v skupini, je na začetku nekoliko zbegan. Nekateri si takoj poiščejo zavetje pri eni izmed strokovnih delavk, nekateri pa potrebujejo nekaj časa, preden to storijo. Kmalu storijo to vsi in od takrat naprej lahko v vrtcu otrokom nudimo prostor, v katerem se počuti varnega, videnega ter ljubljenega, kar mu omogoča, da se sprosti in začne uživati v igri, druženju, kar mu zagotavlja napredek v razvoju. Sprva potrebuje naše zavetje, tako, kot je prej starševo, da raziskuje, se vključuje v igro, vzpostavlja odnose. Nato pa se počasi začne osamosvajati in se čuti varnega, tudi, ko se malo oddalji, se sam dogovori z vrstniki o poteku igre … Seveda so si otroci različni in nekateri potrebujejo več vzpodbude, drugi spet manj. Mi smo tisti, ki moramo uravnavati vse te razlike in hkrati zagotavljati otrokom varnost, na drugi strani pa, ko je za to čas, jih vzpodbujati k osamosvajanju.
Delavci v vrtcu smo ves čas pozorni na počutje in odzive otrok, ki nam nakazujejo, koliko varno, sprejeto in videno se počuti otrok. Ni samo prvi mesec tisti, ko moramo biti pozorni na te stvari. To imamo v ospredju ves čas, saj se zavedamo, da je to temelj otrokovega počutja in odzivanja v vrtcu.
Pomembno je, da razumemo obstoj neke nevidne vezi med nami in otroki, zaradi katere otroci čutijo varnost, sprejetost in jim omogoča, da stopijo v svet.
Zapisal: Tomaž Popović
