ČEBELICA (JANEZ BITENC)
OD CVETA DO CVETA ČEBELICA
LETA IN V ČAŠICAH SLADKIH NABIRA SI MED.
PO TEM PA SE ZALI MARJETKI ZA-
HVALI IN REČE VESELO: “TAKOJ PRIDEM SPET!”
“LE PRIDI ČEBELCA,” DE CVETKA MAR-
JETKA, “SAJ MEDA JE SLADKEGA POLN MOJ CVET.”
PANJ (PRSTNA IGRA)
TUKAJ JE PANJ
(ROKI SKLENEMO SKUPAJ)
A KJE SO ČEBELE?
(POGLEDAMO V DLANI)
SKRILE SO SE,
(ENO ROKO SKRIJEMO ZA HRBET)
VSE PROČ ODLETELE.
(DRUGO ROKO SKRIJEMO ZA HRBET)
PREŠTEJ DO DESET
(POKAŽEMO DLANI IN ŠTEJEMO PRSTE)
PA PRIDEJO SPET. BZZZZZZZZ.
(PRSTI »POLETIJO« DO OTROKA IN GA POŽGEČKAJO)
HRČEK (ANJA ŠTEFAN)
VES JE OKROGEL, ŠE NAJBOLJ PA V LIČKA,
KER IMA V USTIH DVA SKRITA MOŠNJIČKA.
Z NJIMA PRINAŠA HRANO DOMOV,
DOKLER NI SHRAMBICA POLNA PLODOV.
VES JE OKROGEL, ŠE NAJBOLJ PA V LIČKA,
KER IMA V USTIH DVA SKRITA MOŠNJIČKA.
Majhen pajkec (po angl. pesmici)
Majhen majhen pajkec
pleza na drevo,
da bi vprašal veter,
kam je sonce šlo.
Veter le zapiha –
huuuuuu, šššššššššš –
pa tako pove:
Poglej globoko vase,
tam sonce skriva se.
Vlak (Mira Voglar)
Čičičičičičiphu, glejte, vlak je tu.
Karte si kupimo in takoj vstopimo,
čičičičičičiphu, glejte vlak je tu.
Čičičičičičiphu, vlaku se mudi.
Vse hitreje pelje in s kolesi melje.
Čičičičičičiphu, vlaku se mudi.
Čičičičičičiphu, pa smo zopet tu,
vlak se že ustavlja, vse se v njem poslavlja,
Čičičičičičiphu, pa smo zopet tu.
Boža, boža (Mira Voglar)
Boža, boža
mačja tačka,
s kljunom kljuva mala račka.
Mačji krempelj
špikašpik,
praska, grebe,
šlik, šlik, šlik.